Društvo Finžgarjeva Galerija je objavil/a v skupini Finžgarjeva galerija: V sredo, 17. septembra ob 20.00 lepo vabljeni v Finžgarjevo […]

Finžgarjeva galerija, 16. september ― V sredo, 17. septembra ob 20.00 lepo vabljeni v Finžgarjevo galerijo na glasbeno literarni večer z naslovom Z MEHKIM NEŽNIM GLASOM, ki ga bosta oblikovala pesnica META KUŠAR in lutnjar BORIS ŠINIGOJ. » A slišim tvoje srce? Cvet cveti, čeprav ga ne vidim. Nenehno blizu od bogve kdaj.« Več na povezavi >>
VideoDvorišče.19 (2025-09-11)

VideoDvorišče.19 (2025-09-11)

DIVA video arhiv, 11. september ― Izbor novih del v arhivu Postaje DIVA povezuje tema narave kot prostora različnih načinov ogroženosti, pa tudi načinov regeneracije in preživetja. Sodelujejo:Jaka Vatovec, Sasha Ihnatovich, Jatun Risba, Lea Culetto, DNLM, Polonca Lovšin, Nejc Trampuž. Kuratorka:Vesna Bukovec. Projekcija in pogovor na notranjem dvorišču Galerije Škuc v petek, 19. 9. 2025, ob 19.00. Več
Umetniška kavarna: Galerija P74

Umetniška kavarna: Galerija P74

Center in Galerija P74, 11. september ― Foto: Arhiv Galerije P74 Četrtek, 18. 9. 2025, 20.00 Goethe-Institut Beograd, Biblioteka, Beograd „Menjačnica“ Gallery, Knez Mihailova 50, 11000 Beograd, Srbija _____ Sodelujejo: Tadej Pogačar, umetnik in ustanovitelj galerija Miško Šuvaković, teoretik umetnosti Selman Trtovac, Goethe Institut v Beogradu V okviru nove izdaje Umetniške kavarne predstavljamo Galerijo P74 in njen razvoj skozi desetletja. V pogovoru s Tadejem Pogačarjem in Miškom Šuvakovićem bomo kontekstualizirali delo galerije in njene posebnosti. Sodobna umetnost je v devetdesetih letih v Sloveniji doživela preporod in mednarodno priznanje. V sredini in drugi polovici devetdesetih so nastale številne nevladne organizacije, kot so Kapelica (1995), Alkatraz (1996/1997), Galerija P74 (1997). Slovenski umetniki so bili vabljeni na Manifesto (1996), Documento X (1997), Muenster (1997), After the Wall (1999). Poleg velikih organizacij so pomembno vlogo odigrale tudi male, neodvisne organizacije. One so bližje vsakodnevnemu življenju, poznajo njegovo naravo in zahteve. So spontane in fleksibilne. Male organizacije niso del tiste umetniške skupnosti, ki je obsedena z znanjem, močjo in velikostjo. Galerija P74 je nastala kot prostor, ki ga vodi umetnik (artist run space), ustanovil pa ga je Tadej Pogačar. Galerija je ponudila nov tip diskurzivnega razstavnega prostora, ki je razstavam dodal raziskovanje in s tem sporočil, da je to nekaj več kot zgolj prostor za obešanje umetniških del. Galerija P74 je odigrala pomembno vlogo producenta pri pomembnih mednarodnih umetniških dogodkih, kot so bili 49. bienale v Benetkah (2001), 27. bienale v Sao Paulu (2006), 10. istanbulski bienale (2007) in Manifeste 9 (2012).  V Ljubljani so prvič samostojno razstavili dela Gorana Trbuljaka (2004), Sanje Iveković (2006), Dalibora Martinisa (2007), Hito Steyerl (2009), Antonija Muntadasa, Grupe 143, platforme Provisional SALTA Ensemble idr. Leta 2003 je
MIKLAVŽ KOMELJ: KAR VIDIŠ, TO POSTANEŠ. SAMO TI.

MIKLAVŽ KOMELJ: KAR VIDIŠ, TO POSTANEŠ. SAMO TI.

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 10. september ― Morda je najbolj primerno, da razstavo slovenskega pesnika, pisatelja, umetnostnega zgodovinarja in likovnika Miklavža Komelja, postavljeno v Galeriji Insula, razložimo v kontekstu njegovega naslova razstave. »Kar vidiš, to postaneš. Samo ti.« S pričujočim verzom napoteni na razstavno predstavitev njegovih akvarelnih malih podobic smo že omreženi z avtorjevo globokosežno izrazno intenco in umetnostno izjavo. »Kar vidiš, to postaneš«. Videnje kot eksistenca, opredeljena eksistenca! Videnje, vidnost nastavlja naše zavedanje. Kreira obsežno polje našega (človeškega) sveta zavednega. Govor, ki odreja misel je bolj perfidno osredotočen, podoba je spontano obsežna, celostna. Ko sem jaz, je tisto kar vidim. Ko sem jaz, je tisto kar čutim. Misel kot hotenje je podrejeno podobi. Vidno potrjuje (za)misel. Kje je kaj. Obstaja, zakaj? Nenehnost, neustavljivost je dokaz obstajanja. Od tistih prvih, tam daleč v času preteklega Aristotela, Platona in potem Kartezija, Kanta, Hegla in Lacana. Vedno kot vidno, znotraj materije (fermionov) vidnega! Kot videz, predmet na sebi, kot fenomen … Izbira, kot možnost je udejanjenje časa, ki je kot čas govorice, čas izrekanja v razodetje smisla. Do kod sega moč fantazme je odprta koreografija, ki razstira svobodo človekove zavesti. V osnovi vedno znotraj podobe, upodobitve. »Samo ti«. V mojem srcu je napetost doživetja, ko je v tistem zdaj preteklo iz prihodnosti. Sili v beg v neskončnosti časa, ki se ga bojim. Ne morem ji ubežati. Brezkončno stanje je brez konca. Slike Miklavža Komelja niso podobe, niti ilustracije. To so pesmi, so upodobljena poezija. Naslikane pesmi. So misli, ki preženejo misli. Dejan Mehmedovič
še novic