Novice

vizualna umetnost

METKA KRAŠOVEC: VDANOST / SLIKE 1986 - 2016

METKA KRAŠOVEC: VDANOST / SLIKE 1986 - 2016

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 24. junij ― Metka Krašovec ni razvila poznega, starostnega stila, ni dovolila, da bi dolgotrajna bolezen pustila sledove v njenem ustvarjanju. Dokler je lahko risala in slikala, je ohranjala mladostno videnje sveta, ki se je v njeni domišljiji naselil v krajinah, portretih, kompozicijah in vizijah. Njen svet je bil nedotakljiv, umirjen, poln nekega žlahtnega upanja in celo optimizma, zunanje dogajanje je le redko prodrlo vanj. Znala je sublimirati lastne stiske in težave v neko nadčasovno, odmaknjeno imažerijo, v kateri sta vladali duhovna zbranost in preudarna lepota. Njeni portreti so povzdignili dekliške poteze iz minljivosti sedanjika v estetsko brezčasje, kot bi slikala večno mladost, otroško radovednost in veselje, a tudi nenavadno zamišljenost. Ko je naslikala čudovit ribnik,v katerem se zrcali gozdna pokrajina, se ji je motiv spremeni v kultiviran park, v katerem je duša njenega umrlega moža, Tomaža Šalamuna, upodobljena kot živa ptica. Zato v sliki ni nobene žalosti, le rahel melanholični nadih, je svetla estetika motiva in prelep, živ kraj spomina. Metka Krašovec je tudi v poznih delih ohranila visoko umetniško kvaliteto. Danes jo vidimo kot ključno ustvarjalko na prehodu med modernizmom in postmodernizmom, kot slikarko, ki je minljivost umetniških »izmov« spremenila v podobe trajne lepote in optimizma. Galerija Equrna
ZEMLJA BREZ LJUDI / EARTH WITHOUT HUMANS: REBELLIOUS COMPUTING / UPORNIŠKA KOMPUTACIJA

ZEMLJA BREZ LJUDI / EARTH WITHOUT HUMANS: REBELLIOUS COMPUTING / UPORNIŠKA KOMPUTACIJA

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 18. junij ― Sodelujejo: IOANA VREME MOSER, MARTIN HOWSE, SOLIMÁN LÓPEZ, WHERE DOGS RUN, ‘Biobot_292’ , NASTJA AMBROŽIČ. Preko raziskovanja nekonvencionalnega računalništva (unconventional computing), ki se razteza od kvantnega računalništva do molecular computing in umetnega življenja (artificial life) se nam zlagoma kažejo alternative komputaciji, ki se preklaplja na siliciskih čipih. Svet kot ga vidimo skozi binarno komputacijo, ki preklaplja enke in ničle se vse bolj kaže kot sploščena, črno-bela predstava realnosti okrog katere smo ljudje zgradili načine razumevanja, ustvarjanja in bivanja. Kartezijanski racionalizem nas je kot civilizacijo pripel na metode in orodja s katerimi si razlagamo realnost le v toliko kolikor nam to dopuščajo meritve, ki jih je mogoče dokazati s temi istimi metodami in orodji. Ta civilizacijska zadrega ni nova in skozi zgodovino razvoja komputacijskih modelov lahko ves čas spremljamo vzporedne bitke za alternative, ki so zaradi njihove neprofitne narave potisnjene v nekonvencionalno, nerazumljivo in potemtakem neprimerno za izrazito produktivistično naravnane proizvodne procese. Cena izčrpavanja okoljskih virov se danes kaže kot cena za preživetje človeštva, ki jo bo potrebno plačati z radikalno spremenjenimi načini produkcije in bivanja saj se končnost resursov na planetu povsem odkrito kaže skozi pospešeno izumiranje vrst, radikalizacijo vremenskih pojavov, ekonomijo kriz in geostrateških prerivanji za pojenjajoče vire. Prehajanje na manj disruptivne tehnologije in rešitve, ki jih spodbujajo evropske politike so bolj ali manj osamljeni poskusi uveljavljanja sprememb skozi koncepte, ki jih v nasprotju z banalnimi resnicami darvinističnega trga in logike profitov, večina ljudi vpetih v delo za preživetje sploh ne razume. Kako si tolmačiti koncept odrasti v okolju kjer iz vseh lokalnih in nacionalnih politik preko medijev rohni zahteva po več ekstrakcije, več produkcije in še več porabe? Kako doseči prostovoljno zmanjšanje (voluntary downscaling) p
še novic